V Svetem Pismu se prva omemba duše pojavi v prvi Mojzesovi knjigi, in sicer:
"GOSPOD JE IZ ZEMELJSKEGA PRAHU IZOBLIKOVAL TELO ČLOVEKA, V NJEGOVE NOSNICE JE DAHNIL ŽIVLJENSKI DIH IN TAKO JE ČLOVEK POSTAL ŽIVA DUŠA." V celotnem Pismu se pojavi 197 krat in ima dva vidika - ponazarja živečega človeka po njegovi božanski podobi in drugi vidik kot duhovni pojem.
Kot je vidno iz primera zgoraj, je duša tisti vodilni element v človeku, ki ga vodi skozi življenje tako v materialnem kakor tudi v duhovnem svetu. Gnostiki so ji pripisovali neminljivost, odrešitev pa v vračilu k izvoru. Sveti Avguštin je trdil, da je duša zadnji vzrok telesa. Kar je Bog duši je duša telesu. Sveti Tomaž je dušo opredelil kot substanco, ki je nedokončana, vsi dušni procesi se po njegovem izvajajo neodvisno od telesa. Racionalna duša je narejena v tistem trenutku, ko je organizem tako razvit, da je sposoben, da jo prejme. Vegetativna sposobnost, sposobnost čutenja in zadnje stanje - popolna racionalna
duša. Bog, ki je dal človeku dušo je v dušo vtisnil tudi spoznanje naravne postave - tako je
duša, kot Bog, neumrljiva, ki pa ob smrti telesa zapusti telo in se ponovno združi s telesom pri končnem vstajenju. Duša ima tako lastnost da obuja neživo naravo, je nekakšen zapisnikar
človekovega življenja, saj je na podlagi tega zapisa izrečena sodba, ki dušo pošlje na
očiščevanje ali pa neposredno v nebesa. V primeru smrtnega greha pa v pekel. Vsi ljudje so
obdarjeni z enako razumno dušo. Duša ima v katoliški veri velik pomen predvsem v
povezanosti človeka z Bogom in posmrtnega življenja. Martin Luther je ponazoril tro-razdeljenost s tremi deli judovskega svetišča iz stare zaveze. 1: sanctum sanctorum,
presveto. V njem prebiva Bog in v njem ni svetlobe. 2: sanctum, sveto. V njem je stal
sedmeroroki svečnik in svetilke. 3: atrium, predverje. Ta je bil zunaj na prostem v sončni
svetlobi. Ta podoba je odsev kristjana. Njegov duh je sanctum sactorum, presveto prebivališče Boga v temi vere brez svetlobe, kajti kristjan veruje v nekaj kar ne more videti, niti občutiti, niti razumeti. Njegova duša je sanctum, sveto. V svetem je sedem luči. Te so: razum, zmožnost razlikovanja, znanje, spoznanje telesnih in vidnih stvari (pet čutil), znanje in razum. Udje so atrium predverje in so vidni za vse, tako, da se lahko vidi, kaj človek počne in kako živi.
Stari Grki so si pod pojmom duša predstavljali tisto, kar loči mrtvo od živega. Duša je bila za njih prostor, od koder so izvirale moralne vrline, praktične misli in zavest. Toda duša je bila predstavljena le kot del telesa. Šele s Homerjem se je razumevanje spremenilo. Homer je pričel ločevati med materialnim (telo) in duhovnim (duša). Tako jo opiše kot nekaj kar zapusti človeka ob smrti skozi usta ali skozi rane. Orfisti (skupina mistikov) jo je po Homerju opredelila kot nesmrtno. Pitagor je zagovarjal nesmrtnost in prenosljivost duše. Tako je ob eni priložnosti, ko je videl, da moški tepe psa, dejal naj ga preneha tepsti, saj je v pasjem ječanju prepoznal dušo svojega umrlega prijatelja. Heraklit (540-475 pr.n.š.) je prišel do ugotovitve, da pijančevanje poškoduje dušo, medtem ko jo vzdržno življenje ohranja
nedotakljivo in inteligentno. Platon je popolnoma spremenil razumevanje duše. Ni oporekal nesmrtnosti in prenosljivosti, vendar je ni umestil kot del telesa, temveč jo je umestil med materialni in duhovni svet, pri čemer strmi k temu, da bi s spoznanjem materialnega sveta dosegla duhovni svet oz. svet idej, ki zajema popolno resnico o materialnem svetu. Duša spoznava preko čutnih zaznav, zrenja in razodetja. Duša ima tudi vrojeno oz. a-priori znanje, ki je pravo znanje iz sveta idej, navdiha. Trdil je, da je sestavljena iz treh delov: čutno poznanje, volja oz. pogum in logistikon - um. Zadnji del je nesmrten in vodilni del duše, ki je tudi središče resničnega sveta. Tako je duša duhovno vodstveni del telesa, ki te pelje v zpolnitev usode.
Vrednost, ki jo na ravni duše dosežemo v času življenja nam daje neslutene prioritete v nevidnem duhovnem svetu tudi po smrti.
Tomislav Brumec